Tukaj, po isti deželi, kjer smo hodili, na istem nebu, s katerega iztrgamo oblak in ga skrijemo v žep modrih hlač, ki sem ti jih kupil, v isti beležko, v katero sem zapisal vse datume, ko sem te videl, sem zapisal število poljubov, ki sem ti jih ukradel in nisem zabeležil nobenih objemov, ki sem jih čutil Z njim na varnem človek ne more obžalovati ljubezni, niti števila objemov, v katere je zavil še eno siroto naročje, vsi smo, mraz je vojna, ki se zadržuje v srcu, ni čas, da bi mi kdo previjal razpoke mojega srca, ki so nekaj časa molčale.
Vračam se k vsakemu trepetanju rok, s katerim se nisem mogel obvladati in me je bilo sram in preklinjanje, ker so moje ustnice pomodrele, kot da bi bil nesrečen na mizi v kavarni, ki so jo tovariši zapustili pred ruševinami in ruševinami.
Zapustimo in odidemo in pozabimo in mahnemo z zastavo predaje.
Kot da je vonj pomaranče in limoninega cveta pozabljen! Kako naj pozabi, za božjo voljo, angele, lovorove vence in tvoj sladek obraz?
