gumijast človek

Nekaj ​​prepričljivega je bil tisti gumijasti možakar, nekaj z dežjem kanonije slik, zelo oteklih potez in veko, ki se je posušila do zadnjega življenja. Pojedalo me je vsa morja svetlobe in sijala sem na najbolj oddaljeno pot.

Strah plavati zaman, ne samo. Absurdno je biti osvobojen v hiši, vklesani v spomin hrepeneči po mladosti, tvoj obraz enak, tvoja oblačila enaka, tvoj glas enak in duh, ki maha kot aura angela in šepeta meni, domovina ni isto. Tvoj vrat je mehak, dokler se tvoj glas ne dvigne spet in tvoja žalost je amputirana kot neskončne zgodbe. V cvetju pomladi sem se razvejal na trideset suhih vej in nisem našel niti kapljice vode, kakor da bi oblak sovražil moje bivanje v samotni puščavski puščavi.

Bila si gumijasta z utrujenim grlom, tvoj prijatelj je sova in domovina je še vedno v vrtincu, ki lebdi v neustavljivem zraku.
Tvoja roka je gumijasta, nikoli ne mahaj.
Le naslonjen na žalostno polico tulipanov.