Izpod ruševin je Ibrahim Zakaria dahnil upanje

Ko mine sedem mesecev od tistih strašnih trenutkov, ki sta jih doživela mladi Ibrahim Zakaria in njegova mati Duha Nourallah, se spomini na tiste težke trenutke obnovijo, kot da bi se dogajali danes. Potres, ki je prizadel mesto Jableh, ni bil le naravna katastrofa, temveč težka preizkušnja človekove sposobnosti, da se sooči s težavami in se izogne ​​obupu.

Tistih pet dni pod ruševinami je bila izkušnja, ki jo Ibrahim ni mogel nikoli pozabiti.

Tisti dnevi so minevali počasi in naporno, trenutki pa so se mešali z urami v mučnem boju s časom in okoliščinami.

Ujet pod ruševinami svojega doma je bil vsak trenutek hud boj za preživetje.

 Zgrabile so ga fizične in čustvene bolečine, žalostne podobe njegove sestre Rawye pa so ga neusmiljeno preganjale.

Rawya, ki groze katastrofe ni preživela, spomin nanjo pa je vsak trenutek živel v Ibrahimovem srcu

Dež je gospodar upanja..

Kar se tiče dežja, je bila tista majhna leska, ki je prodrla skozi mokro zemljo in povzročila, da je upanje zacvetelo.

V tej boleči zgodbi je imel tudi svojo prisotnost. Z vsako kapljico vode, ki je padla z neba, je Ibrahim čutil, da se z neba prikradejo točke upanja, da bi pogasile njegovo srce in se borile proti obupu, ki ga je poskušal obvladati.

Dež je imel veliko globlji pomen kot biti moker, bil je simbol odpornosti in prenove.

In še nekaj mu je dalo moč in voljo, da se je soočil s težavami, in to je bila vera.

Kakor deževnica, ki je tekla med razpokami in zemljo, je vera prodrla v Ibrahimovo srce in ga napolnila s pogumom.

Ni dopustil, da bi zmagal obup, temveč je svojo vero uporabil kot orodje za boj proti težkim razmeram.

V trenutku, ko so prispele reševalne ekipe, je bil neprekosljiv žarek. Kot dež, ki se je širil po ruševinah, je bil kot upanje, ki se je zaiskrilo v Ibrahimovem srcu in žrtvovanem.

Med naravo in človekom je bila skupna točka, kjer je bila moč v odpornosti in regeneraciji.

Sedem mesecev po tem strašnem dogodku Ibrahim Zakaria še naprej obnavlja svoje življenje.

Ibrahim Zakaria, vztrajnost in sanje o boljšem jutri

V srcu ne nosi le vpliva te težke izkušnje, ampak tudi odločenost in voljo premagati vse težave. Bilo je pod ruševinami, ki jih je udarila deževnica, raslo in se krepilo, da bi zgradilo novo življenje, daleč od spomina na katastrofo in njenega dolgčasa.

»Blizu konca tega ganljivega potovanja so stremljenja mladega Ibrahima Zakarije utelešena tako jasno kot abecede, ki jih je čas napisal v več barvah. V njegovih očeh je videti žarek upanja in odločnosti, svojo prihodnost še naprej obarva z barvami sanj in izzivov.

Njegove ambicije se odražajo v njegovi viziji novega življenja stran od senc uničenja, ko želi zgraditi novo pot, polno dosežkov in priložnosti.

Prizadeva si doseči osebne in poklicne cilje ter trdo dela, da bi svoje sanje spremenil v resničnost, ki živi v njegovem dnevniku.

Za Ibrahima upanje ni le bežna beseda, je način življenja. Verjame v moč volje in človeško sposobnost premagovanja težav, zato svojo prihodnost gradi po tej filozofiji. To zaupanje je utelešeno v njegovih očeh,

Zdi se, da ne čuti ovir, ampak le vidi priložnosti, ki ga čakajo.

Na koncu zgodba o Ibrahimu Zakarii in njegovi materi Duhi Nourallah ostaja navdihujoča lekcija o kljubovanju, neomajnosti in upanju.

Njihova predanost upanju in odločenost ob težavah nas opominja na pomen vere, da jutri prihaja z vsem dobrim.

In da je vsak izziv mogoče spremeniti v priložnost. In po preteku teh mesecev ostane Ibrahim sveča, ki vsem osvetljuje pot Preiskava Sanje in njihovo doseganje zahvaljujoč močni volji in neugasljivemu upanju

Enrique Iglesias poziva k rešitvi otrok Sirije